Nikoli si nisem mislila, da bom lektoriranje razvila v povsem svojstveno veščino, da bo to zame neke vrste delo z ljudmi, ne da bi se z njimi vedno tudi fizično srečala. Zdaj, ko to vem, sem postala še bolj pozorna in zavestna medvrstičnih sporočil, to so vse tiste misli, občutki, tudi stanja tvorca besedila v času, ko je tega pisal. To pomeni, da se za besedami lahko skriva marsikaj, saj vemo, da papir prenese vse. To še zlasti velja za krajša besedila, kot so elektronska pošta, SMS-ji ipd., tudi članki, ker so bolj osebna. Reakcije bralca na te energije oziroma medvrstična sporočila so lahko zelo različne. Neko besedilo je lahko na primer vsebinsko vrhunsko, vendar v njem ni žara, ognja, čuti se negotovost, kar bralca lahko odbije, da z branjem predčasno prekine ali pa pade povsem »brez razloga« v reakcijo. Na drugi strani pa lahko imamo pred seboj sporočilno zelo šibko besedilo, kar pisec na primer prikriva z vrhunsko oblikovno, torej zunanjo podobo. Nekoga, ki išče informacije, bo to odbilo že po nekaj stavkih, drugega, ki ljubi estetiko lepega (pred vsebino), pa bo potegnilo noter itd.
Kadar se lotevamo daljšega pisanja, kot je npr. diplomska naloga, te spremljevalne odvečne osebne energije v veliki meri že sami očistimo, ker se delno zavedamo, da moramo pisati čustveno (energijsko) neosebno. Primerov besedil pa je ogromno in vsak ima svoje zakonitosti. »Slišim« besede Kadar res zbrano in v miru berem na primer elektronska sporočila svojih prijateljev, lahko »slišim« njihove besede, jih začutim skozi napisano. Kadar pa berem na hitro ali pa tudi sama nisem v nekem izvrstnem čuječem stanju, takšnih velikokrat pomembnih »malenkosti« ne zaznam in odplavajo mimo mene. To je zelo podobno komuniciranju z ljudmi v živo. Posameznika lahko med pogovorom začutimo prek njegove telesne govorice, ali ga kaj muči, mu je nerodno, je utrujen ... Če smo pri sebi, lahko marsikaj zaznamo, če pa smo v kakšnem svojem »transu«, pač ne. Tako to v resnici ni neka posebna umetnost, energijsko brati zna vsak človek, če hoče. Razlika je samo v tem, kaj posameznik s temi informacijami tudi naredi, se mu zdi sploh vredno posvečati čas takim stvarem, kako te informacije sprejme, kako jih obvladuje. No, za slednje je potreben določen trening oziroma prav posebna disciplina. In kaj ima to opraviti z lektoriranjem, se sprašujete? Ne tako daleč nazaj me je prešinilo spoznanje, da z lektoriranjem besedil nevtraliziram vse odvečne in moteče osebne energije, ki spremljajo besedilo – ne samo slovničnih nepravilnosti –, da po lektorski obdelavi govori samo še vsebina napisanega. Kar pa kot lektorica »ne morem« narediti, pa naj bom še tako zaznavno subtilna, je dati besedilu žar, iskrenost, jasno namero. Če tega avtor že v osnovi sam ni vložil v besedilo, tega potem tudi jaz ne morem kar tako čira čara izvleči ven. Lahko samo očistim prah, ki prekriva osnovne gradnike besedila, kakršni ti že so, da je vsa pozornost usmerjena na sporočilo napisanega. O tem se mi je začelo svitati, ko sem lektorirala knjigo, ki jo je napisalo deset avtorjev, z mano vred. Pravzaprav sem šele na koncu lektorskega pregleda te knjige prišla do omenjenega spoznanja, kako se od zdaj naprej lotevati svojega lektorskega dela. Delo s to knjigo je zahtevalo mojo sposobnost manevriranja med različnimi energijami vsakega posameznika ter sprejemanje različnih stilov pisanja, sicer meni domače tematike, in kako vse te navidezne razlike povezati v celoto. Na srečo smo vsi avtorji zelo povezani med seboj, zavestni energijskih procesov, tako je delo steklo brez večjih težav. Da je bilo zame vse to tako »energijsko čuteče«, je vzrok tudi v sami knjigi, saj so v njej združene zelo osebne zavestne življenjske energijske izkušnje. S pomočjo te knjige sem tako prišla do še enega pomembnega spoznanja, ki mi bo pomagalo pri nadaljnjem lektorskem delu. Kar sem prej počela nezavedno, bom lahko zdaj zavestno in se tako s pomočjo drugih še več naučila o sami sebi ter moči besed. Knjiga, o kateri pa govorim, pa nosi naslov: Z namero do zavesti, srčnosti in svobode (Magičnost gibanja). Comments are closed.
|
Marjana Florjan,
|