Te dni sem se spomnila na svojo diplomsko nalogo; deset let je že od tega, ko sem jo napisala. Takrat me je zelo privlačila mitologija, zato sem lotila raziskovanja pojavnosti mitskih elementov v dramah Dominika Smoleta in Daneta Zajca. Zanimalo pa me je tudi, kakšno je njuno razumevanje te brezčasne simbolike, ki je izrazito prisotna v njunih literarnih delih. Tako kot mnogi drugi avtorji sta z njeno pomočjo aktualno družbeno-politično problematiko svojega časa prestavila v nadčasovni mitski prostor ter tako konflikt očistila vseh ideološko-političnih ter družbenih oznak in ga predstavila kot občečloveški problem. Z namenom, da javnost opozorita na krivice, skrite za tiočerimi politično-ideološko-družbenimi obrazi, ki vodijo ljudstvo v pogubo. Na koncu sem spoznala, da nobeden od avtorjev ne verjame v mitsko resnico, obenem pa njene absolutnosti in resničnosti ne moreta zanikati. Dramatika zaradi osebnega razočaranja nad svetom, polnem vojn in nasilja, in človekom, ki sam kreira takšno življenje, ne verjameta več v uresničitev mitskega življenja na zemlji. Kar sta spregledala, tako kot še ogromno drugih, je dejstvo, da resnica, skrita za simboli, služi tistemu, ki jo je pripravljen ponotranjiti in po njej živeti, in ne tistemu, ki čaka, da bodo to storili drugi.
Ah, mnoge umetniške dušice so se ujele v to zanko. Tudi naš vrli France Prešeren, ali pa na primer Ivan Cankar – oba sta razmišljala precej napredno za svoj čas, imela sta višjo zavest od množice, vendar premalo energije, da bi spremenila samega sebe. Zagotovo pa sta izvrstno opravila svojo nalogo, s tem kot sta odkrivala in javno spregovorila o lažeh, v katero narod ovija politika. In še en kratek odlomek iz diplomske naloge: »Mitologija ni le zakladnica junaštev in pustolovščin mitskih junakov, ampak prinaša jasen in natančen pogled v stvarnost. Prav tako miti niso znanstvene in sociološke teorije, saj gre za razmišljanja ljudi o osnovnih ter pomembnih življenjskih vprašanjih. Je način življenja, ki je skupen vsem ljudem. Resnica, skrita za simboli, pripoveduje o naravi, izvoru, nastanku in zgodovini sveta, vesolja, o človeku in njegovih pozabljenih sposobnostih in spretnostih, o bogu itd. Raziskovalci mitološkega izročila so prišli do spoznanja, da vsi miti pravzaprav prihajajo iz enega izvora. Zato je do iste resnice možno priti po različnih poteh, ki se na koncu zlijejo v eno samo. Danes imajo mitske resnice torej več možnosti, da človeštvo nanovo odkrije njihovo skrito, pozabljeno sporočilo. Kriza civilizacije sodobnega časa se iz dneva v dan stopnjuje. Na videz trden sistem se je pričel rušiti. S tem pa se ruši tudi lažna notranja trdnost v človeku, ki mu jo je zagotavljala materija – svet stvari. Človek je postal zbegan: vse bolj spoznava zmoto zanikanja mitskega, arhaičnega, rajskega, božjega ... oziroma kozmične sile, ki je prapočelo vsega stvarstva. Potreba po duhovnem prebujenju sili človeka k iskanju odgovorov na temeljna vprašanja o smislu bivanja, življenju, bogu. Vse to pa lahko nudi mitologija s svojimi večnimi resnicami, ki že tisočletja učijo ljudi živeti v harmoniji z naravo, drugimi živimi bitji ter vesoljem. Miti so prav tako zanimivi zaradi svoje pesniške, literarne zgradbe in književne vrednosti, kar vedo tudi literarni ustvarjalci, ki so že od nekdaj iskali navdihe za pisanje v mitoloških zakladnicah. Mitološki čas in prostor sta zaradi svoje časovno zgodovinske oddaljenosti pridobila vrednost nevtralnosti in očiščenosti vseh družbenih, filozofskih ter ideoloških primesi človeštva. Zato so avtorji sodobno problematiko družbe velikokrat prenesli v svet mita, saj so tako poudarili njeno občečloveško naravo, ki se iz zgodovine v zgodovino ponavlja. Tako kot je pestra sama mitologija, je pestra tudi njena interpretacija. Prastara poimenovanja so se s splošnim človeškim neznanjem v preteklosti izbrisala, vendar je bistvo ostalo, saj kljub številnim nerazumljivim dodatkom, ki jih je prinesel čas, mitologija še vedno simbolizira tisto, iz česar izvira. Razumevanje mitskih sporočil se torej od posameznika do posameznika razlikuje. Na njeno različnost vpliva tako izobrazba, starost, družbena pripadnost, čas kot tudi duhovna stopnja razvitosti in številni drugi dejavniki. Ker je človeški notranji vid pogojen s stopnjo zavesti in duhovnega razvoja, obstaja več različnih interpretacij resnice, ki pa je samo ena in edina. Zato bo želja po spoznanju človeka nenehno priganjala k prizadevanju poiskati bistvo, okleščeno kakršnih koli oznak.« Comments are closed.
|
Marjana Florjan,
|