Besede razkrivajo pisca, to sem že omenila. Zadnjič se mi je zgodilo, da sem lektorirala neko besedilo in zraven doživljala »muke«. Pa ne zaradi slovničnih napak, temveč zaradi energije, s katero je avtor pisal svoje besedilo. Povedano drugače, njegovo stanje, v času pisanja, je bilo kaos, zmeda, »na hitro«. Ker sem energijsko odprta, hitro začutim prek besedila stanja ljudi. No, s prej omenjenimi »mukami« sem imela v mislih megleno stanje; potrebovala sem več vmesnih odmorov, da sem se sploh lahko prebila skozi besedilo. Čutila sem neznosne upore, besede so se mi kar mešale med branjem, tako zmedo je bilo čutiti. V določenih delih je avtor pisal o neki temi, kjer se je dalo razbrati, da mu ni jasna. Posledično je bil zmeden tudi sestavek ter energija zadaj. Sem morala pošteno globoko dihati zraven, da sem ostala pri sebi, budna in osredotočena. Tematika besedila je bila sicer zelo zanimiva, toda namesto da bi me besede prevzele, potegnile noter, so me odbijale, žal. Tega včasih nisem zaznavala tako zavestno in močno. Tudi pri sebi ne ;). Zadnjič sem za hec iz naftalina potegnila en svoj zelo stari članek in bila kar malce zgrožena. Skozi članek sem oddajala prikrito jezo na ljudi z nekimi stavki s klicaji in vprašaji. Nato za primerjavo preberem še neki svoj drugi stari članek – čisto nasprotje: tekoče, jasno, všeč mi je bil od začetka do konca, energijsko čisto.
Tako da ja, pisanje je umetnost izražanja. S pisanjem sporočamo nekomu nekaj in »na papir« prenesemo tudi svojo energijo. Če sem se včasih še pritoževala nad zmedenimi besedili, ki so prihajali na moj naslov, zdaj nanje gledam kot na izziv. Predvsem da se urim v budnosti, jasnosti, s pomočjo katere sem sposobna zaznavati onkraj besed. Lektoriranje je tako zame postalo več kot samo prebiti se skozi slovnične napake - gre za vrsto soočenja, sicer ne neposredno s človekom, temveč posredno, z energijo pisca, ki jo je vtisnil v svoje besedilo. In jaz jo začutim. Prav tako sem pozorna na skrito sporočilo, ki mi ga prinaša vsebina besedila. Primer: lektorirala sem diplomsko nalogo s tematiko zadovoljstvo na delovnem mestu ;). Hahahaha. Ravno tisto obdobje se mi je dogajalo okoli mojega (ne)zadovoljstva z delom; in ja, sem dobila kar nekaj zanimivih sporočil zase, tako, med vrsticami. Včasih se res nasmejem, ko preberem naslov kakšne diplomske ali magistrske naloge. Še en primer: tema magistrske naloge se je nanašala na zlato in kaj vpliva na njegovo ceno. Ko sem prebrala naslov, sem se začela smejati, ker sem takoj vedela, da je tema, ki jo bom morala pri sebi obdelati - POHLEP. In res je bilo tako. Sicer soočenje s to energijo v sebi ni bilo potem tako smešno, pa vendar. Še sreča, da obstajajo tehnike, s katerimi lahko take skrite motive znotraj sebe transformiram. Celo življenje tovoriti take skrivnosti in jih skrivati pred svetom - ne, ne, to ni več zame. Jaz hočem več - svobodo. To je pa že druga tema, o tem morda kdaj drugič. Comments are closed.
|
Marjana Florjan,
|